Foto: Osebna arhiva Vesne Vuk Godine
Obljavljeno 8. aprila 2019. od Il Grido del Popolo©
Vesna Vuk Godina (1957.) je doktorica socioloških znanosti in predavateljica socialne in kulturne antropologije na Filozofski fakulteti v Mariboru in na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, kjer je vodila Center za antropološke reziskave, ter publicistka. Med drugim je članica Mednarodne zveze za antropološko in etnološko znanost, v okviru katere je kot izjemna socialna in kulturna antropologinja, ustanovila Komisijo za teoretsko antropologijo. Njena bibliografija obsega več kot 600 enot. Področja njenega zanimanja so zgodovina socialne in kulturne antropologije in antropoloških teorij, antropološka analiza socializacijskega in inkulturacijskega procesa ter antropologija postsocialističnih družb. Piše tudi za revije in časopise v Sloveniji…
Katere so največje “zablode postsocializma”?
VVG: Največja zabloda postsocializma je ideja o tranziciji nekdanjih socialističnih držav v razvite kapitalistične države zahodnega tipa, ki bo hitra in se jo da doseči z nekaj reformami. Na to temeljno zablodo se veže še cela vrsta drugih zablod: da je razvoj zahodnih družb ponovljiv, da je ta ponovljivost stvar istih institucij, ukrepov in politik, da se da zahodni “razvoj” prekopirati v postsocialistične družbe, da obstajale en razvoj, le en tip modernosti itd.
Kateri so razlogi za slab položaj delavskega razreda v postsocialističnih družbah?
VVG: Razlogi za slab položaj delavskega razreda v današnjih postsocialističnih družbah so številni. Najpomembnejše je analiziral že Kideckel leta 2002. Med najpomembnejšimi so spremenjeni položaj samega delavskega razreda – iz razreda, ki je imel ugled, prestiž in tudi nekatere privilegije, je delavski razred v postsocializmu postal kriminaliziran in negativno stigmatiziran, prikazovan kot tisti del družbe, ki zase zahteva neupravičene pravice, včasih celo kot skupina posameznikov, ki živi od socialnih transferjev in ki noče delati. Proces dezindustrializacije, ki je značilnost vseh postsocialističnih družb, je tisoče delavce pahnil v brezposelnost in revščino, kar je vplivalo na njihovo družinsko življenje (več nasilja v družinah, več ločitev itd.), na njihovo zdravje (več alkoholizma, več bolezni, krajšanje življenjsko dobe itd.). Potem je tu šerazbitje socialnih mrež, ki sojih imeli delavci na v podjetjih, kjer so delali. Prav tako so problem sindikati, ki niso prilagodili svojega delovanja novim razmerah v postsocializmu. In še bi lahko naštevali.
Kako pojasnujete sedajno krizo demokracije v Evropske unije?
VVG: Razlogov je več. Eden je, da zahodnademokracija, ki je nastalav preteklosti, očitno kot sistem ni kos številnim situacijam in problemom današnjega sveta. Drugi leži v dejstvu, da je EU v resnici kolonialna tvorba zahodnega kapitalzma podreditev Evrope interesom kapitala. Ta logika Evropejcem očitno ni jasna. edini, ki jo razumejo že od začetka, so Britanci. Zato čisto zares niso nikoli povsem vstopili v EU. Tretji razlog je posledica drugega: gre za razliko med samimi članicami EU, ki so formalno sicer enakopravne, v praksi pa seveda niso. In ne bodo nikoli. To predvsem v tistih državah, ki so v EU drugo ali tretje razredne, rojeva odpore, kar vodi v konflikte. In morda najpomembnejši razlog: demokracija v EU ni indiogenizirana za posamezne države. Neindiogenizirane rešitve pa vedno vodijo v krizo.
Zakaj je sistemska levica izgubila bitko s krajno desnico, in kaj pričakujete od evropske levice na prihajajočih volitvah za evropski parlament?
VVG: Levica je izgubila bitko z desnicio zato, ker v resnici sploh ni levica. V veliki večini tako imenovanih levih strank sprejemajo večino dogem liberalnega kapitalizma, zahtevajo pa morda več socialnosti. A to vresnici ni leva pozicija. Na prihodnjih evropskih volitvah ne prilčakujem kakšnega posebnega preboja levice. Tega bi bila možna res prava levica, te pa v Evropi danes pravzaprava ni.
Vedno govorite da Slovenija ni kapitalistična demokracija, ampak da je fevdalni sistem. Kaj lahko potem rečemo za ostale banana države nekdanje Jugoslavije?
VVG: Isto. To niso demokracije z zahodnim kapitalizmom, ampak države, za katere je značilen neo-kapitalizem ter dejstvo, da so nove kolonije, ki jih sama imenujem neo-neo-kolonije. Razlike med državami, ki so nastale iz socialistične Jugoslavije, so tako bile vzpostavljeni, da bi bil njihov položaj vdanašnjem svetu vresnici različen.
V zadnjem času je v tej regiji neizogibna tema revizija zgodovine, kjer so storilci kaznivega dejanja prikazani kot žrtve, in žrtve kot storilci. Kaj menite, zakaj se to dogaja?
VVG: Revizija zgodovine je ena od značilnosti postsocializma nasploh. Temeljni razlog leži v dejstvu, da nove postsocialistične politične elite svojih interesov in zato tudi programov in politik niso mogle utemeljevati z idejami, vrednotami in cilji socializma. Česo si hotele narediti politični prostor in prezeti oblast, so to lahko storile le v diskontinuiteti s socializmom. Zato, so morale socializem kriminalizirati. Zato, pa je bilo treba napisati novo zgodovino, v kateri je bilo vse, kar je povezano s socializmom, slabo, vse, kar se muzoperstavlja ali je nasprotno od njega, pa dobro. In tako so tudi žrtve postale kriminalci, medtem ko so storilci nedopustnih ravnanj postali poziivci, celo heroji.
Je kapitalizem alternativa danes, ali pa ne?
VVG: Ne. Še vedno je alternativa socializem, le da ga danes skoraj nihče več tako ne imenuje. Ko npr. govorimo o tem, da je treba interese kapitala omejite zato, da bi ohranili planet, govorimo vresnici o socializmu. Socializem je namreč družba, ki socialno dobrobit postavi nad profit. Večina tistega, kar si ljudje danes predstavljajokot reforme kapitalizma, spada natančno vta sklop. Torej vdružbene ustroje, ki so vsvojem jedru in logiki socialistični.
Katere so najpomembnejše spremembe v družbi, ki jih moramo opraviti danes?
VVG: To, da v družbah socialna dobrobit postane pomembnejša od profita.
Koliko nam lahko pomaga antropologija v prihodnosti pri razumevanju družbenih sprememb, da bi zgradili boljšo in pravičnejšo družbo?
VVG: V zelo veliko rečeh. A najpomembnejši semi zdi ta dve stvari. Prvič, da antropologija ve, da je velika večina vseh človeških družb bila organizirana tako, da je bila socialna dobrobit nad profitom. Družbe, v katerih je profit nadsocialno dobrobitjo, ne predstavljajo niti 1% vseh človeških družb. In drugič: antropologi vemo, da nobena družbena sprmemba nemore biti uspešna, če ne upošteva vsakokratne zgodovinsko vzpostavljene socialne inkulturne tirnice ,ki je značilna za vsakokratno konkretno družbo.Univerzalnih družbenih sprememb torej ni.
Danes se vprašanje radikalnega feminizma čedalje bolj aktualizira. Zakaj je radikalen feminizem tako pomemben in koliko se dejansko razlikuje od tega ki so ga izražale Luxemburg, Kolontaj, Goldman, Cetkin…?
VVG: Današnji feminizem je vresnici nekaj povsem drugega kot klasični feminizem, ki so ga predstavljale ženske, ki ste jih omernili. Klasični feminizem je bil del razrednega boja. Današnji feminizem je pa je v velikem delu zgoljoblika izražanja nelogodja v lastnem socialno-kulturnem spolu (genderju). Sprejema današnji kapitalizemin njegovo neoloberalno logiko, po kateri gre predvsem za posameznika in njegove pravice, ne paza družbo. Vtem smislu ga sama nimam za pozitivni projekt.
Pogovor vodil Gordan Stoševič
